Moja zgodba
ali kako je nastalo ime Double Trouble
Že kot majhna deklica je bila moja želja po psu ogromna. Leta in leta sem prosila za psa – za psa, ki bi bil čisto moj. Moja želja je iz leta v leto rasla, dokler se nekega dne ni uresničila. Dobila sem psa.
Žarela sem od sreče in veselja. Z nasmehom sem izbirala ime in se veselila vseh skupnih trenutkov. Dokler se moja sreča nekega dne ni v sekundi razblinila. Zgodila se je tragedija in moj dolgo pričakovani kuža je zbolel. To je bil moj prvi stik z izgubo in še danes čutim bolečino, ki je majhna deklica takrat ni zmogla razumeti.
Nekaj let kasneje je v moje življenje prišel majhen kuža, ki je zapolnil praznino, ki jo je pustila izguba. Poimenovala sem ga Bolt. Takrat sem zares začela spoznavati, kaj pomeni imeti psa. Spoznala sem tudi predstave o vzgoji psa, ki so jih imeli moji starši in drugi bližnji. Za njih je bil pes predvsem stvar – nekaj, kar mora ubogati na besedo ali pa sledijo posledice.
Ker nisem poznala drugačnega pristopa, sem sledila njihovemu zgledu. Soočila sem se z vedenji in težavami, ki jih nihče ni poskušal razumeti, ampak le zatreti. Pričakovanega učinka pa pogosto nismo dosegli.
Bolt
Ko sem odrasla in si ustvarila svojo družino, sem sprejela odločitev, da v naše življenje ponovno pride pes. Odločili smo se za posvojitev – in tako sem spoznala Lili. Majhno psičko, ki mi je popolnoma spremenila svet.
Ob njenem odraščanju sem se srečala z mnogimi izzivi: preganjanje mačk in drugih živali, lajanje, vlečenje na povodcu, reaktivnost na druge pse, pobiranje hrane s tal, ignoriranje odpoklica …
S težavami sem se želela soočiti, vendar mi način, ki sem ga poznala iz svoje primarne družine, ni bil blizu. Kot študentka psihologije sem se začela spraševati, od kod izhaja vedenje psa. Tako se je začela moja pot v spoznavanje kinologije.
Začela sem raziskovati različne metode dela, načine učenja, razloge za vedenje in predvsem pasjo komunikacijo. Želela sem razumeti, kaj mi moj pes sporoča, da bi se lahko prilagodila njenim potrebam. Zavedala sem se, da se moram še veliko naučiti, zato sem se vpisala na Akademijo mi2, kjer sem zaključila 1. letnik izobraževanja za kinološko inštruktorico. Opravila sem tudi Prey Drive Course pri Tracy McLennan.
Lili
V najtežjem obdobju mojega odraslega življenja, ko sem se soočala z ločitvijo in selitvijo, pa je v moje življenje prišla še ena posvojenka – Nala.
Psička, ki je živela v nenehnem strahu pred ljudmi, je takoj vzpostavila neverjetno navezanost name – in jaz nanjo. Z njo so prišli novi izzivi. Ponovno sem se poglobila v učenje, da bi bolje razumela, kako ji lahko pomagam.
Začela sem svoje pse učiti regulacije živčnega sistema. Udeležila sem se tečaja Sproščen sam doma, ki ga je vodila Petra Gjureč. Sčasoma sem spoznala, da Nala potrebuje mene prav toliko, kot sem jaz potrebovala njo.
Najbolj sem ji lahko pomagala s koregulacijo – kar pa ni mogoče, če je človek sam vznemirjen in izgubljen. Nala mi je pomagala skozi najtežje trenutke mojega življenja. Skupaj sva se učili regulacije – ona in jaz. Skupaj sva celili rane. Skupaj sva si ponovno upali. Skupaj sva ponovno zaživeli.
V nekaj mesecih je Nala naredila ogromen napredek.
Nala
Moji dve zgagici. Moja največja učitelja.
In tako pridemo do imena Double Trouble.
Ime ponazarja »moji dve zgagici«, kot ju včasih v šali poimenujem. Brez Lili in Nale ne bi bilo moje pasje šole. Brez njiju si ne bi upala niti sanjati o takšni poti.
Največja motivacija pa je misel na ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami. Ljudi, ki se počutijo obupano in ne vedo, kako naprej. Ljudi, ki imajo svoje pse neizmerno radi in se želijo naučiti, kako jim pomagati, da postanejo čudoviti družinski člani.
Vsem tem ljudem želim ponuditi upanje.
Upanje, da pomoč obstaja – treba si je le upati poiskati jo.
Če se tudi vi soočate z izzivi v odnosu s svojim psom, vedite, da niste sami.
Veliko ljudi se znajde v trenutku, ko ne vedo več, kako naprej – a prav takrat se lahko začne pot razumevanja, zaupanja in sodelovanja.
Če si želite drugačnega odnosa s svojim psom, ste na pravem mestu.