To je Nala. 🖤

Zgodba o majhni prestrašeni psički in življenju, ki se je začelo počasi kazati izpod strahu.

Ko sem jo prvič videla v zavetišču, sem pred sabo zagledala majhno, kosmato in prestrašeno psičko.

Ampak najbolj so mi ostale v spominu njene oči.

Tiste vrste oči, za katere imaš občutek, da bi ti lahko povedale celo zgodbo – če bi si jo bil le pripravljen poslušati.

Pot domov

Na poti domov jo je bilo strah. Zelo.

Sedela sem z njo zadaj v avtu in iskreno nisem vedela, česa se boji bolj – vožnje ali mene.

Zato je nisem božala. Nisem silila vanjo. Nisem je skušala prepričati, da sem prijazna.

Samo sedela sem poleg nje in govorila.

Tiho, počasi, z najbolj mirnim in mehkim glasom, ki sem ga premogla.

Verjetno ni razumela niti ene besede. Ampak takrat sem si mislila, da mogoče besede niti niso pomembne.

Mogoče ji bo nekaj pomenil že samo glas.

Nekaj mirnega in predvidljivega v situaciji, v kateri ji prav nič ni bilo ne mirno ne predvidljivo.

Takrat še nisem vedela

Nisem vedela, kakšno bo življenje z Nalo.

Nisem vedela, koliko stvari jo bo prestrašilo. Kolikokrat bomo morali načrte spremeniti, prilagoditi ali jih preprosto opustiti.

Nisem vedela, koliko časa bo potrebovala, da bo začela verjeti, da premik človeka ne pomeni nujno nevarnosti.

Da vrata niso vedno strašna.

Da ji ni treba biti ves čas pripravljena na to, da se bo zgodilo nekaj slabega.

In predvsem nisem vedela, koliko Nale se skriva pod vsem tem strahom.

Vedno sem videla več kot samo strah

Od prvega dne sem verjela, da je za tem strahom veliko več, kot mi je takrat lahko pokazala.

Vedno sem nekje videla psa, kakršen bi lahko bil.

In nikoli nisem obupala nad njo.

Brala sem. Raziskovala. Iskala različne pristope, metode in vaje. Preizkušala, opazovala in ponovno prilagajala.

Ves čas sem se spraševala, kaj ji lahko pomaga.

Kako ji lahko olajšam svet.

Kako ji lahko pokažem, da ni vse nevarno.

Kako ji lahko pomagam, da se bo nekoč počutila dovolj varno, da bo lahko zares živela.

Potem pa je začela spreminjati tudi mene

Nekje na tej poti se ni spreminjala samo Nala.

Spreminjala sem se tudi jaz.

Nala me je naučila upočasniti.

Naučila me je resnično pogledati psa, ki stoji pred mano.

Ne psa, za katerega si predstavljam, da bi moral biti. Ne psa, za katerega upam, da bo nekoč postal.

Ampak psa, ki je tisti trenutek tam.

S svojim strahom. S svojim tempom. S svojimi potrebami.

Naučila me je poslušati tudi takrat, ko pes ne govori z glasom.

Opaziti majhen premik glave. Napeto telo. Pogled proti vratom. Trenutek oklevanja. Umik. Majhen poskus bližine.

In vprašanje ni bilo več vedno:

Kako naj jo pripravim do tega?

Velikokrat je postalo veliko pomembnejše:

Kaj mi s tem sporoča? Kaj potrebuje?

Zidu ni treba podreti

Nala me je naučila še nečesa.

Zidu okoli prestrašenega psa ne moreš preprosto podreti.

Lahko pa mu pomagaš ustvariti dovolj varen svet, da ga začne počasi spuščati sam.

Ni bilo vedno lahko.

Tudi danes ni vedno lahko.

Ampak Nala je spremenila način, kako gledam pse. Spremenila je način, kako razmišljam o učenju, vedenju, strahu in odnosu med človekom in psom.

Spremenila je moje življenje.

In mogoče je prav zato moja največja želja, da lahko tudi jaz vsaj malo spremenim njenega.

Da ji pokažem, koliko lepega jo še čaka.

Polja. Trava. Veter v dlaki. Metulji. Ptice, za katerimi je nujno treba steči. Sonce. Voda. Novi kraji.

In seveda stvari, ki jih bo našla na tleh, jih pojedla v 0,3 sekunde in zaradi katerih bom jaz kričala čez celo polje:

“NALAAAAA, KAJ SI POJEDLAAAA?!” 😂

Predvsem pa upam, da jo čaka še veliko let njene najpomembnejše življenjske naloge:

spravljanja starejše sestre ob živce. 🖤

Danes jo počasi spoznavam

Danes ne spoznavam več samo prestrašene psičke, ki sem jo pripeljala domov.

Spoznavam psa z željami, navadami, idejami in – kot se zadnje čase izkazuje – kar precej močnimi mnenji. 😅

Začenja iskati bližino.

Zavzema prostor.

Opazuje. Poskuša.

In vedno pogosteje me preseneti z nečim, za kar sem bila prepričana, da je nikoli nisem naučila.

Zato nastaja ta dnevnik

Ne kot zgodba o tem, kako sem “popravila” prestrašenega psa.

Nala ni projekt.

In njena zgodba ni recept, ki ga lahko preprosto uporabimo pri vsakem psu.

Prav tako ni zgodba o tem, da so za vse dovolj samo čas, ljubezen in potrpežljivost.

Včasih to ni dovolj.

Nala je potrebovala veliko prilagoditev. Potrebovala je čas. Potrebovala je ljudi, ki so jo pripravljeni poslušati.

Potrebovala je strokovno pomoč.

In del njene zgodbe so tudi zdravila.

O tem želim govoriti prav tako odkrito kot o lepih trenutkih.

Ker ne pride vsak pes do boljšega počutja sam od sebe.

Nekateri potrebujejo več podpore. Več razumevanja. Strokovno pomoč. In včasih tudi zdravila.

To ni bližnjica.

To ni neuspeh.

To je pomoč.

To je njena zgodba

Ta blog bo zgodba o Nali takšni, kot je.

O strahu. O majhnih spremembah. O prilagoditvah.

O dneh, ko naredimo korak naprej, in tistih, ko moramo stopiti malo nazaj.

O tem, kaj smo morali prilagoditi njej – in kaj se zdaj, ko se počuti nekoliko varneje, počasi lahko začne spreminjati.

Predvsem pa o tem, kaj se zgodi, ko ima prestrašen pes končno dovolj prostora, da nam začne pokazati, kdo pravzaprav je.

Ne vem, kam naju bo ta pot pripeljala.

Vem pa, da jo želim zapisati.

Zaradi Nale. Zaradi sebe.

In mogoče tudi zaradi nekoga, ki doma prav zdaj sedi ob svojem prestrašenem psu in se sprašuje, ali bo kdaj lažje.

To je Nala.

In to je njena zgodba. 🖤